[INTERVJU] Miha Mazzini: »Če nekdo zavpije ‘Heureka!’, ga ne bodo vprašali, kaj je izumil, marveč ga takoj obtožili, da se hoče samopromovirati ali kaj podobnega.«


V TedXYpsilon nastopu ste rekli, da intelektualcev družba ne zatre le, če so klovni – in kot primer omenili Arturja Šterna. Verjamete, da lahko družbeni mediji to spremenijo? Jaz sem vas npr. spoznal ravno prek njih – in ne, nikakor ne mislim, da ste klovn :)
Govoril sem za slovenstvo, torej egalitarno družbo negativne selekcije (reverse dominance, pravijo temu antropologi) – to je družba, ki vsakogar poskuša izenačiti z drugim, za kar uporablja različna orodja. Če nekdo zavpije »Heureka!«, ga ne bodo vprašali, kaj je izumil, marveč ga takoj obtožili, da se hoče samopromovirati ali kaj podobnega.

Vedno bodo poskušali najti nekaj, kar ne bo prav, kar ne bo ustrezalo, kar bo narobe, skratka, izničiti dosežek in vsakega postaviti na splošno veljavno mero. Ki pa je nizka, ker more zaobjeti celotno ljudstvo. Tako organizirane družbe vse počnejo skupaj, vse množično – poglejte samo študij, recimo, sedaj pri nas študira že 80% generacije, torej smo morali znižati nivo univerze, da je lahko sprejela celotno ljudstvo. Od umetnosti nas zanimajo samo množične oblike, recimo zborovsko petje, kjer smo postavili rekord v številu pevcev. Pri plesu postavljamo svetovne rekorde v četvorki, itd. Ko smo ravno pri športih, pa imamo zato na drugi strani posameznike, ki prav tako izstopajo – ampak v agresivnih, adrenalinskih podvigih, ker je to obupen poskus, izstopiti iz te izenačujoče slovenske množice.
Zato ustvarjalnosti ne maramo: vedno jo začne posameznik in s tem izstopi iz množice, kar je za tovrstne družbe greh.
Družbeni mediji po eni strani potrjujejo vsakega Slovenca, da lahko tudi on napiše kolumno, članek, pesem in glej, je že objavljena! Po drugi strani pa seveda dopuščajo pronicanje drugačnih idej, ki se ne skladajo s podobo, ki jo imamo Slovenci o samem sebi.

Ali potrebujemo ministrstvo za internet in kdo naj bo minister?
Ne.

Menite, da lahko s pomočjo interneta sestavimo neodvisno in kompetentno žirijo za Prešernovo ali pa Kersnikovo nagrado?
Ne. Ker bi to pojmovali kot glas ljudstva. V naši egalitarni družbi itak že vsak odloča o vsem in ravno to moramo prekiniti: treba je le podpisati tiste, ki so odločili. Poglejte, recimo, slovenski film: v zaključni špici lahko preberete imena in priimke vseh, ki so sodelovali, tudi onega, ki je pripeljal kosilo, le člane komisije, ki je filmu odobrila denar, pa ne morete. Ključni ljudje ostajajo pri nas vedno anonimni

Povejte kaj o »prvem objektivnem žiriranju v zgodovini«, ki ste ga pred nekaj leti opravili s pomočjo magnetnoresonančnega skenerja!
Eh, to je bil samo mimobežni utrinek v nekem članku. Magnetno resonanco sem uporabil med raziskavami za doktorat, kjer sem preverjal, če se na posnetkih vidi razlika med tem, ko beremo literaturo, ki nam je všeč, literaturo, ki nam ni, lastno pisanje, itd … Razlike so, prej ali slej bodo naredili uporabne skenerje, pri čemer bo, žal, naprej svoje načine uporabe pristavila država, literarne komisije bodo prišle na vrsto zadnje.

Je krajšanje razpona pozornosti kot posledica razmaha digitalne tehnologije nujno slaba stvar?
Da. A o tem bom govoril na Diggit predavanju.

Kaj si mislite o avanturi Paula Millerja? Bi bili pripravljeni za potrebe pisanja za nekaj časa tako radikalno spremeniti svoj življenjski slog?
Hm. Povrnil se bo v način življenja pred desetimi leti. :)  Katerega pisanja? Literature? Da!

Vaši zapisi na Siol.net so v družbenih medijih pravi hiti. Vam to godi? Kako intenzivno spremljate odzive?
Seveda. Komentarje pod kolumno in na facebooku vedno preberem in tudi razmislim o njih.
Moram reči, da sem facebook profil odprl ravno za podporo kolumn in bil neverjetno presenečen, kako hitro so se pričele širiti. Nekajkrat prej sem že začel serijo kolumn za razne časopise in v dobi pred socialnimi omrežji, je trajalo leto ali dve, da so jih ljudje sploh opazili in še vsaj dodatno leto, preden je skupina bralcev postala krepkejša. Zdaj se je to zgodilo v mesecu ali dveh.
Po drugi strani pa so včasih, ko sem nehal pisati za časopis, ljudje prav tako rabili še par let, da so to opazili. :)

Ali bi bi bile vaše spletne kolumne kaj drugačne, če ne bi bile napisane za objavo na spletu, kjer je distribucija besedila v veliki meri odvisna neposredno od bralcev?
Drugačne bi bile le v tem, da imate pri tiskanem časopisu vedno omejitev števila znakov. Zdaj sem lahko včasih daljši in včasih celo predolg, čeprav se vseeno trudim omejiti besedilo na obvladljivo celoto naše pozornosti, ki pa je, seveda, na spletu krajša kot pri branju v reviji.

V kakšnem orodju nastajajo vaši teksti? Microsoft Word, navadna beležnica, kak spletni vmesnik ali kaj četrtega?
Kar Word za pisanje, Notepad++ za sprotne beležke, TiddlyWiki za arhiv citatov.

Kako bi obiskovalce našega bloga povabili na svoje predavanje na Diggitu v 140-ih znakih?
Vsi vam ponujajo informacijske koščke, jaz pa vam bom poskušal dati vpogled v celoto. Ne kaj, marveč zakaj.

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahetvana polja so označena *

*

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>