[INTERVJU] Maja Bogataj Jančič: »V avtorskem pravu je danes veliko preveč stvari prepovedanih.«


Ali obstaja še kak zakon v državi, ki se ga bolj množično krši kot Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah?
Težko, oziroma upam, da ne. Razkorak med normo (kaj mislimo, da je prav) in pravom (kar je zapisano v ustavi in zakonu) nikoli ne sme biti prevelik. Zato res upam, da je samo na področju avtorskih pravic razkorak med tem, kar je dovoljeno, in tem, kar počnemo, tako velik.

Ne morem se znebiti občutka, da se zakona – vsaj za fizične osebe – v resnici sploh ne izvaja. Je res tako? Smo imeli v Sloveniji že kak oprijemljiv primer?
Zakon se izvaja. Strokovnjaki znajo poudariti, da je bil velik napredek narejen na področju računalniške kriminalitete. Ampak, imate prav. Ogromno kršitev se tolerira. Zakaj? Najbrž zato, ker smo premajhen trg. Žal je to za pravno varnost posameznikov, zlasti pa tudi poslovnih modelov, slaba tolažba. Delovati v okolju, kjer te vsak dan lahko doleti tožba, ni enostavno. Žal mnogokrat učinkovitih sistemov za razčiščevanje pravic (za pridobitev dovoljenj za uporabo) ni. V avtorskem pravu je danes veliko preveč stvari prepovedanih. Bolje bi bilo, da bi bilo prepovedano manj, prepovedi pa bi se bolje spoštovale.

Menite, da se tovrstnih konceptualnih problemov sploh smiselno lotevati progresivno ali je treba zakon spisati povsem na novo?
Idealno bi bilo vzeti bel list papirja in pravila igre na tem področju spisati na novo. Zame je avtorsko pravo sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in razširjanje znanja. Če ne deluje več, ga je potrebno prenoviti ali zasnovati na novo. Če je potrebno za spodbujanje ustvarjalnosti vpeljati kakšen drug mehanizem (npr. mehanizem kompenziranja, takšni predlogi vsaj v teoriji že obstajajo), je potrebno razmišljati tudi o tem. Tako bi bilo idealno. Realnost pa je takšna, da imamo mednarodne konvencije in supranacionalne direktive, ki nacionalnim zakonodajalcem ne dopuščajo veliko svobode. Potrebne bi bile globalne rešitve na mednarodni ravni. Politične volje za to pa ni, oziroma so vse rešitve ujete v interese industrij na tem trgu in omejene s t.i. pridobljenimi pravicami. Če bi se o povsem novem sistemu pričeli pogovarjati jutri, bi igro vodili lobiji močnih industrij. Vprašanje je, če bi dobili kaj boljšega, kot imamo sedaj.

Se strinjate, da je 70-letno trajanje materialnih (ne le moralnih) avtorskih pravic predolga doba? Kolikšno omejitev bi postavili vi?
Absolutno predolga. Zakaj bi morali spodbujati ustvarjalnost posameznika še po njegovi smrti. Izbrala bom 14 let z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 14 let, po zgledu prvega zakonika.

Je skvotanje domen še zmeraj aktualno ali se je to nečedno početje morda preselilo na družbene medije, ki so v zasebni lasti? Se lahko tudi v teh primerih žrtve obrnejo na kakršen koli javni servis, ali so prepuščene privatnemu odločanju?
Tudi v teh primerih imajo imetniki blagovnih ali storitvenih znamk možnost, da pričnejo postopke za odvzem domen oziroma imen preko sodišča. Imajo pa tudi ponudniki spletnih omrežij mehanizme, ki relativno hitro reagirajo, če se izkaže, da gre za poseg v izključne pravice, kar znamka je.

Je realno pričakovati uvedbo internetnega prispevka – tako kot plačujemo prispevek za radio ali televizijo – in na ta način legalizirati to, čemur danes pravimo piratiziranje?
Ideje o nekakšnem nadomestilu za uporabo avtorskih del na spletu (pri čemer potem avtorskih pravic za te uporabe ne bi bilo) so se najprej porodile v teoriji. William Fisher, moj harvardski profesor, je takšen sistem predstavil v knjigi Promises to keep. Poskušali so ga uvesti v Braziliji, kjer so bile razmere politično (skoraj) dovolj zrele. Stranka zelenih v Evropi je imela podobne ideje, žal samo v nekaterih državah. Problem je, da bi bilo potrebno poiskati globalne rešitve, avtorskopravni sistemi pa so še vedno nacionalni. Mislim, da glavne industrije na trgu avtorskih pravic temu niso naklonjene.

Ali tudi vi, tako kot Richard Stallman, sanjate o e-knjigi, ki bi delovala po istih načelih kot njena papirnata predhodnica?
Le redko kdo sanja tako kot R. Stallman. Slovi po svoji radikalnosti, v primeru, ko pa opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo novi modeli e-knjig, pa se je z njim zelo enostavno strinjati. Pravila igre na trgu knjig in tudi v poslovanju knjižnic, ki so s tem povezane, so se zelo spremenila. Želim si, da bi knjižnice zaradi izobraževanja in razširjanja znanj lahko izkoristile sodobne tehnologije in ne bi bile prisiljene zgolj kupovati licence in svoje arhive spreminjati v digitalna skladišča.

Kako in kdaj lahko upamo na pravno avtoriteto z globalno jurisdikcijo za internet?
Včasih se mi zdi, da ljudje nismo več sposobni sprejeti uravnotežene rešitve za dober sistem spodbujanja ustvarjalnosti in razširjanja znanja in širše tudi za ostala pravna vprašanja na internetu. Mogoče bo rešitev prišla šele takrat, ko bodo ljudje takšne odločitve prepustili bolj pametnim bitjem. Glejte, najbolje, kar smo ljudje zadnjih 5 let uspeli dobiti na mizo kot rešitev za boljše uveljavljanje avtorskih pravic na spletu, je ACTA. Mogoče bodo prave rešitve prinesli šele roboti. To sem zapisala bolj za šalo kot zares in kdo lahko dvigne glas, da govorim o črni prihodnosti, ko bodo ljudem nadvladali roboti. Prvo, ni nujno, da je takšna prihodnost črna, vprašajte v Aziji, kako gledajo na te zadeve. Druga stvar pa je dejstvo, da se srečujemo s področjem, kjer se prepleta nešteto interesov in tudi različnih pravic in tudi pravil igre, kar pomeni, da bo kakršna koli pravna rešitev, ki bi bila nujno potrebna, vedno capljala za tehnologijo, prav tako pa bo zgolj neroden kompromis med bolj ali manj močnimi lobiji, kar pomeni, da ne bo nikoli upoštevala vseh interesov. Tudi sicer se mi zdi, da živimo v času, kjer 100% dobrih in uravnoteženih rešitev ni več, niti ni več pravnih pravil, ki bi jih vsaj v 80% spoštovali. Vse skupaj deluje bolj ali manj na 40 – 50% optimumu. Tako je na področju intelektualne lastnine, tako je na področju varovanja zasebnosti. Zdi se mi, da živimo v svetu, kjer je vse megleno (“blurred”) in kjer ni več nobene pravne varnosti. S tem se bomo morali naučiti živeti.

Kako bi obiskovalce našega bloga povabili na svoje predavanje na Diggitu?
Avtorsko pravo je sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in spodbujanje znanja. V dobi digitalnih tehnologij obstoječ sistem, katerega temelji so nastali v času, ko se je pojavil tisk, ne deluje več. Sistem je teritorialno razdrobljen, svet, povezan z globalnimi komunikacijskimi omrežji, pa potrebuje globalne rešitve. Avtorsko pravo se zdi kot ostareli vladar, ki se spominja starih časov, danes pa ne zna več urejati zadev. Ključna vprašanja so tako: Kako avtorsko pravo (ne)deluje v praksi? Kakšne omejitve postavlja posameznikom in poslovnim modelom? Kaj bi se zgodilo, če bi bilo vse, kar je prepovedano, dejansko tudi tehnološko nemogoče? Nekaj ključnih vprašanj bom predstavila na predavanju in jih skušala prikazati tudi s praktičnimi primeri.

Maja bo o avtorskih pravicah na spletu predavala na konferenci DIGGIT v sredo, 6. junija, od 11:35 do 12:05. Če ji želite zastaviti vprašanje, lahko že zdaj pošljete vprašanje na social@diggit.si in na vaše vprašanje bo odgovorila na predavanju.

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahetvana polja so označena *

*

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>